Umivanje psa je za marsikaterega lastnika skoraj tako zahtevno, kot bi hotel mačko naučiti skakati po eni nogi in zraven citirati abecedo – ampak s pravim pristopom in nekaj triki lahko to izkušnjo spremenimo v prijeten ritual tako za psa kot za lastnika.

 

Ključ do uspeha? Miren pristop, pravilna priprava in obilica potrpežljivosti! Obilna zaloga priboljškov pa je seveda obvezna oprema. 

 

Začnimo pri pripravi. Preden psa sploh odpeljemo v kopalnico, je pomembno, da ga umirimo in sprostimo. Nekaj minut božanja, igre ali celo priboljšek lahko naredijo čudeže. Pes tako lažje sprejme, da se z njim dogaja nekaj neobičajnega, še posebej, če kopanje ne spada med njegove najljubše aktivnosti.

Kužka tudi dobro počešemo, da odstranimo vso večjo umazanijo ali vozličke ter odpadlo dlako. V tuš ali kad položimo nedrsečo gumijasto podlago ali brisačo, ki prepreči zdrse in omogoči večjo stabilnost.

Naslednji korak je temperatura vode. Nihče ne mara šoka hladne vode, zato je topla, vendar ne prevroča voda najboljša izbira. Testiramo jo lahko na zapestju – tako kot bi to storili pri dojenčku. Na to moramo biti zelo pozorni, saj kužki ne prenašajo dobro vroče vode. ZAKAJ?

  • Občutljiva koža: koža psov je tanjša in občutljivejša od človeške, zato se lahko hitro opeče ali razdraži ob stiku z vročo vodo. Psi nimajo tako goste znojnice kot ljudje, kar pomeni, da njihova koža ni tako odporna na temperaturne spremembe.
  • Gostota dlake: psi imajo pogosto dvojno plast dlake (podlanka in zgornja plast), ki služi kot naravna izolacija. Ko se vroča voda dotakne njihove dlake, se lahko toplota zadrži blizu kože, kar ustvarja občutek vročine in neugodja.
  • Slabša termoregulacija: psi se ohlajajo predvsem s sopenjem in potenjem skozi blazinice na tačkah, kar je precej manj učinkovito kot človeško potenje po celotnem telesu. Vročina v vodi lahko zato hitro pregreje njihovo telo, kar jim povzroča stres.
  • Naravna prilagoditev na hladnejše temperature: psi so prilagojeni na različne zunanje temperature, vendar jih večina prenaša hladnejšo vodo bolje kot vročo. Večina psov uživa v sveži ali rahlo topli vodi, saj je bližje njihovi običajni telesni temperaturi.

Najprej zmočimo trup in ga dobro umijemo s pasjim šamponom. Ljubljenčkov ne smemo umivati prepogosto, saj lahko to poruši naravno ravnovesje njihove kože in dlake. Če želimo kužka umivati tedensko, ali celo nekajkrat na teden, potem moramo poskrbeti, da uporabljamo šampon iz naravnih sestavin. Naravni šamponi namreč ne vsebujejo agresivnih detergentov, derivatov alkoholov in umetnih arom, ki lahko povzročijo srbečico, alergije ali izpadanje dlak.

Psi imajo še posebej občutljivo področje okoli oči in ušes, zato teh mest ne zalivamo neposredno z vodo. Glavo kužku umijemo z vlažno krpo, njegova ušesa pa lahko nežno očistimo s pršilom za čiščenje ušes in vato ali suho krpico. To je še posebej priporočljivo pri kužkih s povešenimi ušesi, saj imajo večjo možnost razvoja bakterij (bakterije se najraje razvijejo v zaprtih, toplih in rahlo vlažnih prostorih).

Pozorni moramo biti, da šampon temeljito izperemo, saj lahko sicer povzročimo razdraženost in srbečico kože.

Med umivanjem in po njem igrajo ključno vlogo pohvale in priboljški. Če psa sproti nagrajujemo in mu prigovarjamo, kot da je pravkar osvojil Nobelovo nagrado, bo kopanje povezal s pozitivnimi občutki. Priboljšek po vsakem večjem koraku mu bo dal vedeti, da je to izkušnja, ki se konča dobro – in s slastnim priboljškom! Nikar ne šparajte!

Ko je kopanje zaključeno, je čas za sušenje. Tukaj mu lahko dovolimo, da se “otresa” po mili volji, saj je to zanj sproščujoče in naravno. Nato pa ga še temeljito osušimo z brisačo, morda celo s sušilnikom – in seveda ne pozabimo na zadnjo porcijo priboljškov.

Če umivanje izvedemo mirno, potrpežljivo in z veliko mero pozitive, postane to priložnost za povezovanje med lastnikom in psom. Kopanje lahko tako postane ritual, ki ga pes (in lastnik) pričakuje s pozitivnimi občutki in manj odpora – kar je zagotovo uspeh!

 

Viri

Aleksandra Pepevnik